PRETEKLI PROJEKTI
V letih 2014/15 smo bili prijavitelji in izvajalci projekta Psihosocialna podpora dolgotrajno bolnih in njihovih svojcev v celjski regiji, ki ga je večinsko financiral Norveški finančni mehanizem. Partnerji so bili Splošna bolnišnica Celje, Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani ter Diakonhjemmet University College iz Osla.
V letih 2015/16 je naš program Psihosocialna podpora v času bolezni delno financiralo Ministrstvo za zdravje. Program je obsegal klicni center, podporne skupine, izvajanje predavanj in delavnic na temo bolezni in zdravja v različnih mestih po Sloveniji.
PODENOTA) PSIHOSOCIALNA PODPORA DOLGOTRAJNO BOLNIM
Oba projekta je navdihnila ideja, da ljudje, ki se srečujejo z boleznijo, nujno potrebujejo tudi čustveno podporo. Tako bolnike kot njihove bližnje smo želeli spremljati v času bolezni in po njej, kajti človeku tudi po zaključenem zdravljenju pogosto ostanejo posledice dlje časa trajajočega strahu, obupa, osamljenosti, trpljenja. Da ti občutki zbledijo, je potrebno veliko energije.
Ideja se je porodila med člani našega društva, kot rezultat srečevanja s čustvenimi posledicami bolezni. Psihoterapevtska znanost se ukvarja z različnimi nivoji človeškega bivanja; z vedenjem, čustvovanjem in mišljenjem. Srečanje z boleznijo pogosto grobo poseže v ustaljene vzorce in lahko precej destabilizira tako posameznika kot njegovo družino, prijatelje, sodelavce. Hkrati pa je lahko priložnost za nov, drugačen pogled na lasten notranji in zunanji svet.
Ravno na tem področju smo si člani društva Srečališče želeli delovati: s svojim znanjem podpreti ljudi, ko to najbolj potrebujejo in želijo spremeniti svoje običajno delovanje. Želeli smo si tudi, da bi to lahko počeli brezplačno za vse. Zato smo se prijavili na razpis za sredstva Norveškega finančnega mehanizma ter smo jih skupaj s partnerji – Splošno bolnišnico Celje, Fakulteto za psihoterapevtsko znanost Sigmunda Freuda v Ljubljani in norveškim Oddelkom za socialne študije in družinsko terapijo na Diakonhjemmet University College, tudi pridobili.
V letu 2014 smo odšli za teden dni v Oslo na spoznavanje norveških dobrih praks h kolegom na partnerski fakulteti ter na norveško društvo za boj proti raku. Predstavili so nam svoje izkušnje pri delu z različnimi skupinami ljudi: onkološkimi bolniki, zasvojenimi, starši otrok s posebnimi potrebami. Našo posebno pozornost je pritegnil način obravnave, ki je tam bistveno drugačen od praks slovenskih inštitucij, ki obravnavajo ljudi z omenjenimi težavami. Na Norveškem so začeli sistemski pogled na različne motnje uvajati že pred 30 leti in rezultat je drugačen, obsežnejši in učinkovitejši način dela. Pri njih velja, da bolezen dobi vsa družina, ne samo tisti, ki je fizično zbolel. Dosledno skrbijo recimo za sorojence težko bolnih otrok. Življenje teh otrok je zaznamovano s specifično pozicijo v družini. Ker so zdravi ob bolnem bratu ali sestri, so deležni drugačne pozornosti, lahko imajo različne težke občutke; od strahu do jeze in zamere, ki pa jih pogosto nimajo s kom deliti in jih skrivajo tudi sami pred sabo.
Taki in podobni primeri sistemske skrbi za šibkejše člane družbe so nas navdušili, zato smo si še toliko bolj želeli začeti s podobnim delom pri nas. Izvajanje podpore smo predvideli na dveh mestih; v SBC in v prostorih našega društva na Vodnikovi 13, kamor smo upali, da bodo prišli zainteresirani in tisti, ki jih bo k nam napotilo osebje SBC, pa tudi osebje zdravstvenih domov, ki smo jih seznanili s programom podpore. Kmalu se je izkazalo, da v Celju tako ne gre. Poiskali so nas le tisti, ki so bodisi že imeli dobro izkušnjo z različnimi oblikami psihološke obravnave (psihiater, podporna skupina, psihoterapija) ali pa jih je k nam napotil zdravnik. Iz nobene od omenjenih skupin ni bilo veliko odziva, zato smo obilo energije vložili v obveščanje preko medijev, sodelovanje na različnih prireditvah in drugih oblikah približevanja bolnim, kot je bila recimo postavitev oglasne table in plakata v avli SBC, dežuranje v popoldanskem času v pisarni socialnih delavk, deljenje letakov ob vpisu pacientov. Vse to je bilo namenjeno tako svojcem kot bolnim, ki so iskali možnost razbremenitve in podpore. Njihovo število je poraslo ob našem pojavljanju na TV (Polnočni kljub, Dobro jutro) in kmalu po njem upadlo. Posledično je dobršen del našega delovanja predstavljala podpora bolnim v obliki pogovora na nekaterih oddelkih SBC. Praviloma so paciente napotili k nam samo tisti zdravstveni delavci, ki so učinke psihosocialne podpore sami dobro poznali ter verjeli, da bodo koristili tudi pacientom.
V času trajanja projekta je naše društvo s podporo supervizorja projekta mag. Mirana Možine, psihiatra in psihoterapevta, v SBC izvedlo štiri predavanja oz. delavnice za zaposlene. Udeležencem smo želeli predstaviti delček tistega, kar želimo ustvariti pri delu z bolnimi: sproščeno ozračje povezanosti, varen prostor, kjer je možno govoriti o sebi in svojih potrebah, biti slišan, upoštevan, sprejet in kjer je možno skupaj s sogovornikom ustvarjati nove možnosti v prihodnosti.
Upamo, da je kljub napornemu sodobnemu času, ko se zaposleni soočajo z vedno več zahtevami in vedno manj možnostmi za sproščene odnose, v spominu ostal vsaj delček tistega, kar se jih je na srečanjih dotaknilo. Še posebej dragoceno sem nam je zdelo predavanje, ki so ga imeli gostujoči norveški profesorji tudi v SBC. Želeli so izpostaviti, kaj je tisto, kar je tako v naših kot v pacientovih odnosih in življenju najpomembnejše in kaj jih osmisli.
Ko je postajalo vedno bolj jasno, da v Celju ne bo lahko prodreti z nečim novim, še posebej, če se dotika čustvenega zdravja, smo svojo pozornost in delovanje razširili na druga slovenska mesta. Povabilu k podpornim skupinam so se odzvali starši otrok s posebnimi potrebami iz Maribora in Ptuja, onkološke bolnice in njihovi svojci iz Ljubljane. V zadnji četrtini projekta smo ugotovili, da lahko pritegnemo bolnike k sodelovanju tudi v domačem mestu, če fizične bolezni ne povezujemo s potrebo po čustveni podpori. V nasprotnem primeru smo včasih dobili odgovor ‘saj nisem nor’. V Celju smo odprti za tovrstno podporo, če je namenjena težavam tudi na psihični ravni, kajti ko smo vabili v skupino Soočenje z depresijo, smo lahko aktivirali kar dve polni podporni skupini.
V tem letu 2015 se prijavili na razpis Ministrstva za zdravje, kjer so naš program podprli tudi v letu 2016, kar je omogočalo nadaljevanje dela skupin v Celju, Ljubljani in Mariboru.