Kratkotrajnemu, a popolnemu približanju pravimo dotik. Lahko je le rahel, kot dotik snežinke z zemljo, mehak kot zrel sadež, neprijeten, kadar se dotaknemo človeške brezčutnosti, lahko je le figurativen, ko se dotaknemo tuje dežele, z dotikom se lahko okužimo, a tudi zaljubimo se lahko zaradi njega.
Kaj vse se zgodi ob dotiku? Že izkušnje posameznika prikličejo na dan celo paleto lepših in grših spominov in občutkov, od stiska rok z ljubljeno osebo do jeze in užaljenosti ob klofuti, mehkobe kožuščka hišnega ljubljenčka in povsem nefizičnega dotika duše s kako umetnino, bodisi knjigo bodisi sliko. Z dotiki lahko izboljšamo neželena stanja, na primer s tehniko doseganja čustvene svobode (EFT), znano kot tapkanje. Prav tako je dosti literature, ki stavi na zdravilno moč (dotika) rok.
Psihoterapevtka Sabina Rožen iz Celja pravi, da se nas življenje dotika na različne načine. “Kakovost našega bivanja je odvisna od tega, kako so se nam ti dotiki zgodili, kako smo jih razumeli in se ob njih počutili. Če so bili dotiki, ki smo jih prejemali, prijetni, so prav takšni tudi doživeti spomini nanje. In če so bile roke in glasovi, ki so se nas dotikali, trdi, brezčutni ali hladni, so lahko njihove sledi v nas pustile bolečino, zaradi katere podoben način dotikanja tudi sami vnašamo v odnose ali pa se jih izogibamo. Naše telo ima s svojimi čutili sposobnost ves čas zaznavati vse, kar se mu/nam dogaja. Glede na zaznano, se v nas budijo različna čustva in občutki. Vse to v nas pušča bolj ali manj globoke sledi, kajti (tudi) telo ima svoj spomin. Zaradi prijetnih “dotikov” življenja lahko to doživljamo kot prijetno in varno, zmoremo zdržati mnogotere preizkušnje ter ostati v stiku s sabo in z okolico. Nekatere sledi pa so takšne, da smo zaradi njih preveč ali premalo občutljivi, da so naše reakcije pretirane ali odsotne. Večini se nam je že zgodilo, da smo se tudi nam nerazumljivo in pretirano odzvali v na videz nedolžni situaciji. Bolj podroben pregled bi nas morebiti pripeljal do občutkov in ti do dogodkov, ki so pustili svoj skriti odtis,” je dejala Roženova, ki je prepričana, da življenje vsakemu v vsaki situaciji ponuja možnosti sprememb in razvoja.
“Znanstveniki ugotavljajo, da se tudi v možganih odraslih ustvarjajo nove povezave in z njimi nove možnosti, ki nastanejo zaradi učenja. In to ne samo tujih jezikov in ročnih spretnosti, lahko se naučimo in osvojimo nove načine reagiranja, razmišljanja, izražanja. Vse to najlaže poteka v blagodejni prisotnosti varnosti in sprejemanja. Priložnosti za ustvarjanje takšnih okoliščin so nam dane v družini, med prijatelji in v različnih skupinah; povsod, kjer se je varno podati v raziskovanje samega sebe. Kajti tisto, kar zdravi, je predvsem odnos, ki se vzpostavi med ljudmi. Prav posebno mesto za srečanje s samim seboj je psihoterapevtski odnos. Ta mora biti že po definiciji varen, kajti tiste “dotike”, ki so v nas pustili bolečino ali neobčutljivost, je dobro raziskovati, podoživljati, predelovati in opustiti nekje, kjer smo sprejeti, razumljeni in spremljani. V nasprotnem bi nas samorazkrivanje lahko še dodatno poškodovalo,” je rekla psihoterapevtka. Psihoterapevtski odnos po njenem daje človeku možnost, da doživi nekaj od tistega, kar je manjkalo v določenih “trdih” trenutkih, ki so posameznika odrezali od lastne mehkobe in odzivnosti. “Včasih imam občutek, da je ura pri psihoterapevtu vstop v svet, kjer se bolj ali manj hitro gradi nekaj novega; doživljanje sebe, drugih, novih občutkov, pogledov in želja. In ta novi svet počasi dobiva svoje mesto tudi “zunaj”, kjer postajamo manj občutljivi za tisto, kar se je poprej pogosto dotaknilo stare rane, in smo hkrati bolj senzitivni za doživetje lepote, bližine in miline. Ko se sprostimo in zaupamo, se postopoma začne kazati naša prava narava. V odnose začnemo stopati na nov, bolj iskren in avtentičen način. Dobivati sebe nazaj ni vedno lahko delo, se pa vedno splača. Za radost sebe in tistih okoli nas,” je o mnogoterih načinih dotikanja duš in možnosti za njihovo spreminjanje povedala Roženova, ki izpostavlja, da je dotik dobre terapije stik z deli sebe, od katerih smo se odmaknili. “Na obrazu človeka, ki pride v stik z novim pretokom energije v sebi, se lahko izriše povsem drug izraz, oči se spet svetijo, ker vidijo drugače, domov se vrne nekdo, s komer je laže in lepše živeti. Ko se na nov način dotaknemo sebe, se nas drugače dotika cel svet,” je dodala psihoterapevtka.
Fizični dotik
“Če so se nekdaj s pozitivnimi učinki dotika ukvarjali predvsem tisti, ki so raziskovali človeško dušo, se v zadnjem času z njim vse bolj ukvarjajo tudi tiste znanosti, katerih osrednje področje je telo in kemični procesi v njem, in javnost seznanjajo s presenetljivimi spoznanji in odkritji. Ljudje potrebujemo telesni dotik, ne le za dobro naše duše, temveč je neprecenljivega pomena tudi za naše telesno zdravje. Dotik je eden osnovnih nagonskih gibov, ki blaži in pomirja na številnih ravneh. Lahko sprošča telo, pomirja um ter pospešuje ozdravitev in dobro počutje. Eden najbolj privlačnih vidikov terapevtskih načinov dotikanja je, da lahko začnemo varno, ljubeče in nenasilno znova vzpostavljati stik s sabo in z drugimi. Biokemični ključ do sreče se imenuje oksitocin. Hormon se ob nežnem dotiku izloča v hipofizi, hormonski komandni centrali, in sproži v telesu pravo fiziološko kaskado z merljivimi posledicami. Izboljša se prekrvitev telesa in krvni tlak se zniža. Zmanjša se izločanje stresnih hormonov in spodbudi delovanje imunskega sistema ter prebave,” je blagodejne učinke fizičnega dotika razložila delovna terapevtka Nuša Kamnik iz Slovenj Gradca. Po njenih besedah lahko terapevtski dotik pomaga bolnikom premagati bolečino in občutek tesnobe. Ker se Kamnikova dodatno izobražuje v smeri terapije z živalmi, je opozorila na pomen terapije s konji. “Na jezdeca vpliva tudi telesna temperatura konja, ki je za eno stopinjo višja od človekove, pospešuje relaksacijo muskulature jezdeca, kar ima za posledico normalizacijo mišične napetosti. Konjeva velikost omogoča celosten stik in dotik, njegova topla in mehka koža, srčni utrip ter počasno dihanje živali povzročijo prijetne senzorne občutke,” je dejala delovna terapevtka. Že stari Grki so tistim, za katere so menili, da so neozdravljivo bolni, predpisovali jahanje konja. Med prvo svetovno vojno pa so terapevtsko jahanje v Angliji predpisovali tudi ranjenim vojakom. Danes k pojmu terapija ob pomoči konj sodijo pedagoško jahanje, hipoterapija, pa tudi psihoterapija.
Pomagaj si sam
Preprosta tehnika, pri kateri si človek z dotiki lahko sam pomaga do čustvenega in telesnega zdravja, kakor zagotavlja napredna izvajalka in učiteljica EFT Helena Fone, je tapkanje. Vibracije, ki delujejo ob tapkanju po različnih meridianskih točkah na telesu, uravnovesijo energijski sistem. Vzrok za vsa negativna čustva je namreč po Fonovi motnja v energijskem sistemu telesa. Pri izvajanju EFT ne smejo manjkati kanček humorja, odprtost in ustvarjalnost. V družino energijskih terapij spadajo še akupunktura, akupresura, šiatsu in kineziologija.
Stari nasvet, ki ga velja upoštevati, je vsakodnevno se vsaj štirikrat objeti, da bi obraz nekoliko bolj sijal. Vrednost prijetnega dotika je neizmerna.
Karin Potočnik