Mislim, da je prvo, na kar vsi pomislimo, ko slišimo besedo SREČA, notranji občutek sreče, ki je nezamenljiv. Po njem točno vemo, ali smo, ali nismo srečni. To pomeni, da je današnja tema nekaj izjemno subjektivnega, nekaj, kar je različno od posameznika do posameznika, zato je dobro, da imamo to v mislih ves nadaljnji pogovor.
Kaj nas osrečuje?
Pogosta je delitev odgovora na to vprašanje na dvoje: materialno in nematerialno, s poudarkom, da nas nematerialno bistveno bolj osreči kot materialno, saj so materialne dobrine minljivega značaja, vrline pa naj bi bile trajne. Zdi se mi, da se splača malo bolj podrobno pogledati to vprašanje. Sama verjamem, da nas osrečuje vse, s čimer se približujemo samemu sebi, s čimer izpolnjujemo svoj namen na tem svetu. Živeti celovito, pristno v skladu s samim sabo, v miru in harmoniji s svetom. Pri tem pa je nebistveno, ali to dosegamo z materialnimi ali nematerialnimi sredstvi.
To je tako kot pri petih jezikih ljubezni: vsi jeziki kažejo na odprtost našega srca, vsi dokazujejo, da nam je mar za ljubljeno osebo, da investiramo sebe v odnos, ne glede na to, ali 1. preživljamo skupaj čas, 2. smo besedno intimni, tako da povemo tej osebi, kako jo imamo radi, kako se počutimo, kaj doživljamo, 3. prinesemo rožice, tople nogavice, prispevamo za frizerja ali si izmislimo drugo darilo, 4. naredimo kaj zanj/jo, ji/mu skuhamo kosilo, operemo avto, lektoriramo diplomsko nalogo, 5. Se je/ga dotikamo na načine, ko izražajo naklonjenost in sprejemanje: nežno, ljubeče, strastno, igrivo… Vsi ti načini so enakovredni, čeprav so nekateri materalni, drugi pa ne, in je krasno, če zmoremo vse. Velikokrat pa se, in tu vidim povezavo z današnjo temo, kaj zatakne, ker imamo predsodke o tem, kaj je primerno, koliko je dovoljeno, ter strahove v zvezi s tem, kaj bo, če se bomo popolnoma prepustili ljubezenskemu odnosu.
Kaj nam preprečuje, da bi bili srečni?
Ker je reči, ki nas osrečujejo toliko kot je ljudi, bi jih najraje zbrala v velike skupine.
Najpomembnejša ovira za srečo je prepričanje, da potrebujemo nekaj izven nas, da bi bili srečni. Bodisi stvari, okoliščine ali ljudi. Sem sodijo vsi stavki tipa, ko bom…, bom srečna. Ali srečna bom, če…
Druga velika ovira so prepričanja, da si sreče ne zaslužimo, da bo kaj narobe, če bo vse vredu.
Spomnim se klienta, ki je hodil k meni leto in pol ter zelo pridno delal na sebi, svojih negativnih prepričanjih, strahovih, vedenjskih vzorcih, ki so ga ovirali v življenju. Po nekaj mesecih rednih tedenskih obiskov je opazil napredek. Ko je ozavestil in izrazil negativna čustva, so se v njegovo življenje začela vračati tudi čustva kot so veselje, ponos nase, navdušenje. In ko sedim nekomu nasproti, lahko dobro čutim, kaj se v njem dogaja. V njem sem prvič čutila veselje, on pa ga ni mogel izraziti, saj se je bal, da bom kasneje razočarana, ko se bo spet počutil slabo. Prepričanje, ki je zadaj, se glasi: ne hvali dneva pred večerom, oziroma, preden se lahko česa veseliš, moraš biti sposoben zagotoviti, da je to trajno.
In ravno to je največji problem večine ljudi. Radi bi pridobili in obdržali. Kar ni mogoče. Kajti to pomeni, da se zoperstavljamo življenjskemu toku. Sama narava življenja je taka, da se spreminja.
Tako kot letni časi, ki prihajajo in odhajajo, prihajajo in odhajajo občutki, čustva, odnosi, ljudje. Za vse je v življenju pravi čas in pravo mesto. Tako kot v našem telesu. Vsi razumemo, da bo treba hrano enkrat pokakati, pa ne nehamo jesti. Nehamo pa se veseliti, ker se bojimo, da ne bomo večno veseli. Ne upamo si biti srečni, ker morda ne bo večno trajalo. Na ta način povzročamo, da teče življenje mimo nas, v nas pa se nabirajo razočaranja, zamere, strahovi, občutek izigranosti, izgubljenega, zamujenega.
Kaj pa potem potrebujemo za srečo?
Bolj kot se s tem ukvarjam, bolj se mi zdi, da je ključno zavedanje. Kajti življenje ni ravna premica, vse okoli nas ni ves čas rožnato in včasih se mi zdi, da smo ljudje na svetu zato, da rešujemo probleme, oz. se spoprijemamo z izzivi. Ne moremo pričakovati, da nas bo osrečilo kaj od zunaj, ne da bi mi ustvarili pogoje. In zavedanje je ključni pogoj.
Vse lahko imamo, kar smo si kdaj želeli, pa nismo srečni, ker usmerjamo svoje zavedanje na edino stvar, ki ni čisto po našem okusu. Če se polno zavedamo, kako veliko darilo je biti živ, smo lahko srečni, oz. vsaj zadovoljni in pomirjeni kljub temu, da nam je ravnokar umrla najbližja oseba, ali da smo že več let brezposeni. Seveda smo ob tem tudi žalostni, včasih jezni, morda nas kaka misel na prihodnost prestraši, vse to je človeško, a zavedanje, da smo živi, kaj vse pa vendar imamo, kdo vse smo, in da je jutri nov dan, je dovolj, da čutimo zadovoljstvo.
Če pogledamo bolj tehnično, za srečo nujno potrebujemo dokaj dober energijski pretok. S tem ne mislim popolno zdravje, čeprav bi bilo idealno, ampak določeno mero vitalnosti. To pa nam daje globoko in počasno dihanje, zdrava in zmerna prehrana, zmerna količina gibanja in dober spanec. Za zagotavljanje vitalnosti se moramo znebiti škodljivih prepričanj, o katerih sem govorila prej. Že z znanjem, ki ga imamo v tem trenutku, lahko sami (ali ob pomoči terapevta) izpolnimo že kar večino pogojev. Nekateri celo pravijo, da je teh pet pogojev zadosti, da sreča pride sama.
Kaj pa vloga odnosov?
Ljudje smo odnosna bitja, preden postanemo razmišljujoča. Odnosi so za celo naše življenje izjemnega pomena. In v resnici ni lepšega doživetja, kot imeti pristen stik z drugim človeškim bitjem. Saj je čudovito, ko sami čutimo srečo ali pa umirjemost in harmonijo z življenjem. Še bolj čudovito pa je to deliti.
Ali lahko drug drugega osrečimo?
Žal ljudje prevečkrat pričakujemo, da nas bodo osrečili drugi ljudje, ali da bomo srečni, če osrečimo druge in smo potem razočarani. Saj imamo vsi izkušnjo, kako težko je osrečiti nekoga, ki ni srečen? Veliko moških me kot psihologinjo vpraša, kako osrečiti žensko. In priznam, da je na to vprašanje zelo težko, če ne celo nemogoče odgovoriti. Morda zato poznam toliko moških, ki so odnehali. Večinoma ženske niti ne vemo, kaj si v resnici želimo. In ne poznam nobene, ki bi jo boljši avto, lepša oblačila in kozmetika res osrečili. Hiša je že bolj večplastna zadeva, ker gre za način življenja, ki ga nudi, ampak tega, kar smo si kot deklice slikale, ko smo si želele biti princeske, nam zunanje stvari ne bodo dale. Z kaj v resnici gre? Moški intuitivno čutijo, kako pomembno je imeti ob sebi srečno žensko. Upam, da si lahko zdajle vsak gledalec v misli pričara svojo podobo srečne ženske. Kaj vse to potegne za sabo? Vemo, da dobro voljo v domu, kajne? Topel sprejem, mehko roko, zadovoljne otroke, dobre odnose s sosedi, starimi starši, tastom in taščo… Srečna ženska osreči moškega že s tem, ko ga sprejme k sebi.
Če je srečen moški, to nima tako vseobsegajočih posledic. Seveda je to bolje, kot če bi bil nesrečen tudi on, a mu vedno nekaj manjka.
Kaj je tisto, kar si ženske želimo?
Kaj si ženske v osnovi želimo? Biti obravnavane kot princeske s pravicami običajne svobodne ženske. A moški mora vedeti, da pri osrečevanju ženske ni vsemogočen. Svobodna in srečna ženska je bila od nekdaj grožnja patriarhalni ureditvi, zato različne kulture že tisočletja sistematično delajo na zmanjšanju tega pojava z raznimi zločini nad žensko, kot so reduciranje na lastnino, pretepanje, verižno oplojevanje itd. Današnje ženske vse to še vedno nosim v kolektivnem nezavednem, zato sodobni moški nimate lahke naloge. Nič ni narobe, če si partnerja poiščeta strokovno pomoč pri tem projektu. Povečati srečo in zadovoljstvo v trajnem odnosu je namreč najboljša investicija, ki jo lahko naredimo v življenju.
Kako se to obrestuje?
Ko bomo stari in nemočni, nas bodo otroci z veseljem obiskovali, če smo jim nudili topel dom. Sicer nas bodo prišli pogledat iz občutka dolžnosti in krivde. Zakon bo na stara leta varno zatočišče in uteha ob vseh boleznih le, če smo gojili ljubeč, zadovoljujoč odnos. Sicer partnerja v petdesetih letih drug drugega navadno do kosti obglodata, ali pa se močno odtujita in sta skupaj samo zato, ker sta si uporabna. A vas lahko osreči to, da ste drugemu uporabni? Morda potolaži, zares osreči pa nas običajno lahko, če smo drugemu v veselje, če naša prisotnost drugega bogati, če se drugemu obraz razleze v na smeh, ko nas zagleda ali pomisli na nas.
Kaj je pomembno v odnosu?
V odnosu se mi zdi pomembno, pa velikokrat tega ne vidim, da drug drugemu zaupamo, si dovolimo biti kar smo, ter da si vzamemo čas. Mnogi pari že na začetku zgrešijo bistvo odnosa, se želijo pred drugim pokazati čim boljši in se ambiciozno lotijo organizacije življenja, tipično ustvarjanja gnezda, potem polnjenja gnezda, pozabijo pa pri tem nase in drug na drugega. Večinoma so odnosi boljši, kadar gre par po poroki (oziroma kljub skupnemu življenju) še vedno enkrat na teden na zmenek, da ohrani svežino in zavedanje, da sva drug drugemu dragocena. Ustaviti se, zazreti se vase, zazreti se drugemu v oči, vprašati se iskreno, kaj potrebujem, povedati iskreno, kako se počutim, sprejeti sebe, sprejeti drugega, čeprav nismo popolni, to bolj kot vse merljivo in očitno, tvori kakovosten odnos.
Kako je s srečo pri otrocih?
Čeprav se rojeva vedno več nemirnih otrok, ki težko zaspijo, malo spijo, zaužito hrano izbruhajo in veliko jokajo, imamo kot človeštvo še vedno jasno predstavo o tipičnem dojenčku. Joče, ko je lačen, ko se naje, blaženo zaspi. Včasih se malo opazuje v maminih očeh in zgrabi očeta za kocine, večinoma pa je in spi. To je srečen otrok. Ko kaj potrebuje, za to prosi, ko dobi, je zadovoljen. Osnovni vzorec je: potrebujem – prosim – dobim – se zadovoljim. Kasneje se temu vzorcu zaradi naraščajočih sposobnosti priključijo: prosim + poiščem ali izdelam sam, bistveno pa je, da se ohrani naraven stik s potrebo, z občutki in čustvi. Taki otroci so večinoma srečni. Če niso, jih slišite od daleč, pa ne traja dolgo, ker že iščejo način za rešitev problema.
Narobe je šlo v starih časih, ker niso mogli dobiti, kar so potrebovali: od hrane do mame, ker je bilo pomanjkanje, danes pa se je to spremenilo v takšno preobilje, da otroci sploh ne utegnejo začutiti svoje potrebe, pa je že zadovoljena. Ali je zdovoljena ustrezno ali ne, je spet vprašanje, a že osnovni problem je, da otroci nimajo priložnosti priti v stik s potrebo, ker je zadovoljena, preden nastane. Naslednji problem je, da tudi če pridejo v stik s sabo, se tega ne naučijo izraziti, ker ni potrebno. Mama (babica, očka…) jim bere misli. In še tretji del problema: ne naučijo se narediti sami, zadovoljiti se sami, ker to počno vsi okoli njega. Tako »prezadovoljen« otrok nima zadovoljene niti osnovne potrebe: biti v stiku s sabo, niti naslednje: razvijati se, niti še naslednje: biti samostojen, odgovoren, kar pa sta predpogoja za biti svoboden. Tako se dogaja že 30 let, odkar nam vlada preobilje, industrija, znanost in tehnika, da imamo nesrečne mladostnike, ki bi samo igrali igrice, gledali TV in se potepali. Pa še to jih ne bi osrečilo.
Še kakšno priporočilo?
Eden skupnih imenovalcev srečnih ljudi je odgovornost. Zadevanje o tem, da moram opraviti, kar zmorem. In zavedanje o tem, da nisem vsemogočen in da mi življenje in družba nista dolžna ničesar. Potem smo lahko hvaležni za vse, kar se lepega zgodi in nam je hudega prizanešeno. Ko vemo, da smo opravili svoje, se lahko v miru naslonimo nazaj in uživamo življenje, kakšno koli že je.
Priprave za pogovor na TV Celje, gostji Sabina in Ana Miletić