Kadar v naši kulturi pomislimo na jezo, nas obidejo neprijetni občutki. Nekateri se lastne ali tuje jeze bojijo, drugi so nanjo jezni. Srečala sem tudi ljudi, ponosne nase, ker se z lahkoto razjezijo in vsakemu povedo, kar mu gre. Ne glede na odnos do jeze, se vsem zgodi, da se razjezimo. Od naše vzgoje in temperamenta je odvisno, kako močno lastno jezo čutimo ter kako jo izrazimo. V tem prispevku bom opisala pomen jeze za naš osebni razvoj. Kajti jezi, strahu, žalosti in vsem njihovim sorodnikom smo se navadili reči negativna čustva. Kot da so kaj slabega, kot da je z jeznim, prestrašenim ali žalostnim človekom kaj narobe. V resnici nobeno čustvo nima pozitivne ali negativne vredosti, je pa res veselje, srečo in zadovoljstvo prijetneje čutiti kot jezo, žalost, strah. Ta so neprijetna, ker nam sporočajo, da je nekaj narobe. Silijo nas k ukrepanju, po možnosti k takemu, ki nam izboljša življenje. Poglejmo si, kaj se lahko naučimo od jeze.
Takoj po rojstvu in še precej časa po njem, je človeški mladič precej nebogljen. Zaradi tega se mora znati povezovati z drugimi. Biti mora majhen in svojim bližnjim podoben, da jim bo všeč, da bo izzval sočutje, naklonjenost, pomoč in dobil oskrbo, ki jo potrebuje. Saj se vsi spomnimo kakšnega bližnjega srečanja s temi drobcenimi bitji, ki se jim ne moremo upreti, razen če smo ravno zelo čemerni. In zagotovo se je že vsakdo, če ne drugje pa pri blagajni v trgovini, srečal z dvoletnikom, ki je kričal, trmaril, izsiljeval, skratka zahteval svoje. Spomnim se, kako sva bila nekoč, takrat še z bodočim možem, priči takega dogodka. Spogledala sva se in se še tisti dan dogovorila, da MIDVA SVOJIM otrokom tega pač ne bova dovolila. Takrat nisva vedela, da gre za razvojno obdobje, ko otrok oblikuje svojo osebnost, občutek sebe na takšen način, da se od drugih po nečem loči. Zato pride do slavne dvoletne trme. Malčki po vsem svetu začno govoriti NE in NOČEM. Raziskati hočejo svet in to na svoj način. Če jih pri tem oviramo, se silovito razjezijo. Cela družina si oddahne, ko se to obdobje zaključi, ne vedoč, da se bo isto ponovilo v puberteti. Gre namreč za dva z desetletjem ločena dela istega dogajanja: osamosvajanja. Tudi najstnik hoče na svoj način odkriti svet. Z jezo na starše ali učitelje, kaže, kaj se mu v tistem trenutku dogaja. Da bi lahko povedal, kdo je, mora najprej povedati, kdo ni, česa ne čuti, čemu ne verjame, česa noče. Nočem reči, naj starši otrokom izpolnijo vse zahteve ali popuščajo pri svojih, niti naj pozabijo, da so odgovorni za dobrobit in dejanja svojih otrok. Hkrati pa upam, da ste pri sebi prepoznali, kako zelo so vam bile na življenjski poti dragocene lastne izkušnje. Kakšno uslugo so vam naredili starši, ko so vam dovolili narediti napako, čeprav so vedeli, da bo napaka. Vsak človek je namreč na svetu zato, da ustvarja lastno pot. Kar je za nekoga napaka, je lahko za drugega zadetek v polno. In če bi si želeli biti samo podobni, če bi hoteli zgolj ustrezati in se prilagajati, človeštvo nikoli ne bi odkrilo česa novega, nikoli napredovalo. Si predstavljate svet, v katerem otroci rečejo staršem vedno DA? Zaposleni šefom? Možje ženam? Manjkalo bi izzivov in svojskost vsakega posameznika je izziv. To, da so želje in potrebe partnerjev različne, daje odnosom sočnost, dinamiko, ustvarja prostor za sobivanje.
Da bo jeza naša prijateljica, jo moramo dobro spoznati in nato kultivirati njeno izražanje. Tako kot je skozi zgodovino kultiviranje sort jabolk prineslo čudovite okuse, tako v toku življenja človek plemeniti svojo naravo. Meje lahko postavimo spoštljivo, mirno in trdno, jeza je le stražar, ki nas obvešča o tem, kdaj in kako so bile prekoračene. Svoje cilje lahko dosežemo, kadar smo zanje pripravljeni narediti dovolj pravih stvari. Če bi za to morali posegati v dobrobit drugega, cilj morda ni pravi in je bolje, da ga spremenimo.
Zapisala Ana Miletić