univ.dipl.psih.,
integrativna psihoterapevtka
Kar pomnim sem se spraševala od kod trpljenje. Kako je možno, da so krasni ljudje nesrečni. Nisem in nisem mogla razumeti, zakaj se ljudje, ki se ljubijo, toliko prepirajo. Kako je možno, da normalno ali celo visoko inteligentni ljudje ne razumejo zelo preprostih osnov medčloveških odnosov. To me je gnalo v raziskovanje in učenje, učenje, učenje.
Doštudirala sem psihologijo, po tem opravila prvi dve stopnji vedenjske in kognitivne terapije, končala dvosemestrski študij psihopatologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani, na Flajsovi Zgoščenki geštalta raziskovala geštalt psihoterapijo in nazadnje pristala na Inštitutu IPSA, kjer sem presrečno študirala integrativno psihoterapijo, in kjer trenutno pišem diplomo. Dobila sem odgovore na svoja vprašanja in veliko novih vprašanj.
Pred kratkim smo se s prijateljicami pogovarjale, kako je lepo, če se ti izpolnijo otroške sanje. Ugotovila sem, da so se meni prvič izpolnile, ko sem rodila otroka, drugič pa, ko sem začela izvajati psihoterapijo. Gledati, kako z mojo pomočjo nekdo razvija zavedanje sebe in sveta, kako raste v lastni človeškosti, kako s svojim obstojem ter napredkom bolj in bolj prispeva skupnosti, me globoko gane. Prihoterapije ne izvajam zgolj zato, da bi se moji klienti otresli psihopatologije. Dosegati normalnost v naši družbi me ne motivira niti v življenju, niti v delu. Motivira me biti zdrava in izpolnjena, živeti z mirom v srcu in cilji, ki me navdihujejo. Živeti tako, da bom na smrtni postelji rekla: “Bolje sploh ne bi moglo biti!” ter zadovoljna umrla. To privoščim vsem ljudem tega sveta in vesela sem, da lahko prispevam k temu.